Projekcija je naraven in ključen psihološki pojav, ki se pogosto pojavi v terapevtskem ali transformativnem prostoru – zlasti v globokih procesih, kot so psihedelična terapija, šamanske seanse, somatsko delo, notranje regresije ali holotropno dihanje. Razumevanje tega mehanizma ni zgolj koristno za facilitatorsko delo – temveč ključno za ustvarjanje varnega, neinvazivnega polja, v katerem se lahko razkrijejo najgloblje dušne vsebine.
Kako in zakaj poteka projekcija na terapevta?
Projekcija pomeni, da oseba nezavedne vsebine svoje psihe (npr. travme, arhetipe, želje, strahove) nevede preslika na drugo osebo – v tem primeru facilitatorja ali terapevta. To se zgodi zato, ker podzavest išče “platno”, kjer bi lahko te vsebine videla, jih doživela in integrirala. V polju varne prisotnosti se notranje psihične sile lahko “prilepijo” na osebo, ki jo klient doživlja kot pomembno, avtoritativno ali čustveno odzivno.
Primeri pogostih projekcij:
- Rešitelj: facilitator postane nekdo, ki bo osebo končno odrešil bolečine ali prevzel odgovornost zanjo. Projekcija, ki je pogosto povezana z nezavedno željo po predaji moči.
- Hudič / napadalec: nezaupanje, strah ali spomini na zlorabe se projicirajo na terapevta. To odpira priložnost za varno soočenje z nepredelanimi ranami.
- Mati / oče: klient terapevta doživlja kot figuro primarne navezanosti – kot tistega, ki ga bo zavrnil, rešil, zadržal, izdal ali brezpogojno sprejel.
- Senca: v facilitatorja se projicira agresija, kontrola, potlačene želje, seksualna napetost – vse tisto, kar klient v sebi še ne sprejema.
Projekcije se pojavijo zato, ker terapevtski prostor ustvari varno polje, kjer lahko zavest pokaže vse, kar je bilo prej potisnjeno. To vključuje tudi vsebine, ki so bile preveč boleče, sramotne ali nevarne, da bi jih oseba prej zmogla zavestno čutiti. Ko varnost vzpostavi dovolj močno posodo, podzavest začne sama iskati razkritje.
Kaj je globlji pomen projekcij?
Projekcije so dušni mehanizem za integracijo, namreč duša osebe, ki se zdravi, poskuša nazaj privabiti dele sebe, ki jih je nekoč morala “odcepiti”, da bi preživela. Ta pojav imenujemo fragmentacija duše – gre za situacijo, kjer se ob travmatični ali boleči izkušnji del zavesti loči od celote, da bi zaščitil psiho pred preobremenitvijo. Zunanji svet, vključno s facilitatorjem, postane zrcalo notranjih arhetipov in bolečih vsebin, ki čakajo na ozdravitev. Na nek način se projekcija zgodi zato, ker duša ve, da sama ne more pogledati neposredno v svoje slepe točke temveč potrebuje tudi drugo zavest (človeka), da ji odseva resnico skozi odnos (terapevtski, partnerski, starševski,…)
Torej, ko nekdo nate projicira svojo dominantnega oče, posesivno mamo, zunanjega rešitelja ali nasilneža, manipulatorja, zatiralca… , gre za priložnost, da se stari in toksični vzorci odnosa prepoznajo in razrešijo. Ker pa so ti (toksični) odnosi zapisani globoko v telesu in živčnem sistemu jih pogosto ni mogoče razrešiti samo s pogovorom, temveč tudi skozi somatsko ali transpersonalno izkušnjo. Klient takrat ne podoživlja zgolj spomina temveč ga energetsko, čustveno in telesno doživlja in predeluje (transformira) ob prisotnosti nekoga, ki ostaja miren, sočuten in prisoten, ne da bi se vpletel v stare vzorce ali odnose, ki jih oseba ponavlja iz preteklosti. V takem procesu se njegov centralni živčni sistem in psiha tudi (na)uči drugačnega odziva.
Projekcija je torej notranji poskus, da bi se rana zaključila drugače kot prvič : Ne z bolečino, obsojanjem, zatiranjem temveč z varnostjo, priznanjem, drugo človeško zavestjo ki ne beži ali napada.
Kako delam s projekcijami v svojih seansah?
Ko v procesu postanem figura v notranjem svetu osebe, tega ne razumem kot motnjo temveč kot naravni izraz dušnega samozdravljenja. Ne poskušam interpretirati ali popraviti projekcije, temveč jo sprejmem kot energetski pojav, ki ima svojo inteligenco. Držim prostor brez sodbe, da se lahko razkrije tista notranja zgodba in psihične vsebine, ki so bile (pre)dolgo potisnjene v podzavest klienta.
Ko je klient pripravljen, mu pomagam ozavestiti, da projekcija ni resnica o meni ampak klic iz njegovega notranjega sveta. To naredim skozi vprašanja, zrcaljenje ali tiho prisotnost. Klient tako dobi priložnost, da svojo moč, svojo senco ali svoj strah neodvisno začuti, sprejme, transformira in integrira.
V vsaki seansi skrbim tudi za lastno prizemljenost in energijsko razmejitev po koncu procesa. Projekcije vidim kot del procesa, ki človeku pomaga priti bližje sebi da se spomni kdo in kakšen je bil pred travmo in bolečino ki se mu je zgodila, in ne kot nekaj, v kar bi se moral osebno vživeti ali prevzeti nase. Tako ostajam zvest svoji vlogi priče in Varuha prostora, v katerem se duša drugega lahko spomni samo sebe pred odcepitvijo (fragmentacijo) .